Zgodba:
Večerja presenečenja (z nizkim ogljičnim odtisom)
„Ura je skoraj 16.30! Nekdo zvoni pri vratih,“ je dejala Cynthia, ki je pomagala Agniezski najti dodatno blazino za sedenje na tleh.
Vstopil je Josip, obložen z jabolčnim sokom, in še pet drugih fantov. Michaela, ki je bila gostiteljica srečanja, je zopet stekla k vratom, da jih je odprla za nove prišleke. Tukaj je bilo vseh njenih 17 prijateljev iz mednarodnega programa, manjkal je samo Gregor.
Razvan je začel pogovor: „Torej, dragi moji, kaj bomo pripravili za Gregorja? Danes je 18. november in imamo samo še dva tedna do poslovilne zabave! Žal mi je, da je prvi, ki se vrača v svojo državo, Slovenijo, se pa zelo veselim priprav za zabavo presenečenja!“
Cynthia je nadaljevala: “Našli smo čudovit prostor! Michaelina babica, naša prava lokalna prijateljica, je privolila, da lahko uporabimo njeno hišo. V njej je dovolj prostora za 30 ljudi, tudi če bi morali prespati, in ima odprti žar. Zdaj se moramo odločiti, kaj bomo pripravili za večerjo.“
Nato je spregovorila Agniezska: „Ker bo Gregor prihodnji semester študiral naravoslovje, bi bilo smiselno, da pripravimo hrano, ki je okolju prijazna, ali ne? Recimo večerjo presenečenja z nizkim ogljičnim odtisom.“
Cynthia je dodala: „Da, dobra zamisel. To bi lahko bila hrana z nič kilometri!“
Martin: „Kateri jezik govorita, punci? Nič kaj … ?“
Cynthia: „Hrana z nič kilometri! To pomeni, da hrana ni prepotovala na tisoče kilometrov! Nizka vsebnost ogljika pomeni, da se med proizvodnjo ali prevozom hrane ni sproščalo preveč toplogrednih plinov, ki segrevajo ozračje in povzročajo podnebne spremembe.“
Vas zanima, kako se zgodba konča? Naložite si našo publikacijo “Poglavje o hrani”, kjer ne boste našli samo razpleta zgodbe, temveč tudi navdihujoča vprašanja, navodila za odgovorno ravnanje, nadaljnje vire in veliko drugih stvari!
Izraz “prehranski kilometri” pomeni razdaljo, ki jo prepotuje hrana od pridelovalca do potrošnika. Skrajševanje prehranskih kilometrov pomeni tudi zmanjševanje ogljikovih izpustov med transportom z ladjo, vlakom, tovornjakom ali letalom. Toda transport prispeva samo k enemu delu prehranskega ogljičnega odtisa. Proizvodnja, predelava in pakiranje prispevajo še več. Poleg tega je pomembno tudi, kaj jemo: proizvodnja zelenjave ima manjši ogljični odtis kot proizvodnja mesa (več o tem v poglavju 2). (Photo: Creative Commons)
Problem št. 1
Vsa hrana ob vsakem času od koderkoli
Hrana je odraz naravnih značilnosti določenega območja. Ker so naravne razmere v posameznih delih sveta različne, je tudi hrana, ki tam raste, različna. Temperatura, vlaga in količina sonca se od območja do območja spreminjajo in se menjavajo tudi od sezone do sezone. Banane najbolje uspevajo v tropskih predelih blizu ekvatorja, kot je na primer Ekvador. Nimajo posebne sezone, ko se obirajo, rastejo vse leto. Na drugi strani pa jabolka ne bi preživela pri tropskih temperaturah, dobro rastejo v podnebju, kakršno ima Evropa, in imajo določen čas obiranja, to sta poletje in jesen.
V vsaki državi se teden za tednom menjavajo sezone, ko dozoreva različna lokalna hrana. Uživanje sezonske hrane je zagotovilo, da jemo svežo hrano, ki ima več hranil. Uživanje sezonske hrane je tudi zagotovilo, da hrana ni prepotovala dolge razdalje in tako ni povzročila nepotrebnih izpustov CO2.
Mreža vzajemnega delovanja svetovne prehrambene trgovine. Kam in od kod prihaja hrana? So vse države enako udeležene? (Photo: B.S. Halpern (T. Hengl; D. Groll) / Wikimedia Commons, via Wikimedia Commons)
Za ljudi, ki živijo v mestih in kupujejo hrano v trgovinah, sezone in razdalje niso več ovira. Police v trgovinah so videti precej podobne skozi vse leto, kot da ne bi bilo več sezon, niti razdalje za pridelke. Paradižnik, kumarice, jabolka ali grozdje so na voljo vse leto. To pomeni, da so ti pridelki prepotovali velike razdalje ali so zrastli v ogrevanih rastlinjakih, kar v obeh primerih vključuje veliko porabo energije. Ali pa pomeni, da so stari že več mesecev in so bili ustrezno obdelani za upočasnitev staranja (npr. fungicidi ali voskanje jabolk). V takem primeru lahko izgubijo velik del dragocenih hranil in vsebujejo ostanke pesticidov.
Mi, ki živimo v osrednji Evropi, bi morali izbrati jabolka pred bananami, junija pa bi morali uživati okusno sezonsko sadje, kot so npr. jagode. Januarja je za nas bolj primerno jesti jabolka kot jagode.
Sezonska lokalna hrana je lahko pogosto tudi cenejša od nesezonske hrane, poleg tega je okusnejša in bolj podpira lokalno gospodarstvo.
Pridelovanje v rastlinjakih nam omogoča, da lahko jemo jagode v januarju in kumarice skozi vse leto. Območje blizu Almenia Cityja v Španiji ima najbolj koncentrirane rastlinjake na svetu, ki obsegajo 26.000 hektarov (kar je enako velikosti otoka Malta). To območje lokalni prebivalci imenujejo “morje plastike”. V razmerah, ki niso vredne človekovega dostojanstva, tam dela veliko legalnih in nelegalnih priseljencev. Več o človekovih pravicah in dostojnem delu lahko najdete v poglavju 4. (Photo: Google Earth)
Bi radi izvedeli več? Na računalnik prenesite našo publikacijo “Poglavje o hrani” in odkrijte, kakšne zgodbe se skrivajo za našo hrano.
