Bomo zavrgli svojo prihodnost? Zavržena hrana

Zgodba:

Vsa voda, ki jo pojémo

Čeprav je bil radio glasen, je bil John še vedno zaspan, ko je prišel v kuhinjo. Njegov mlajši brat Matthew je s prstov lizal med, ki je kapljal s kruha. Noge so mu poplesavale v ritmu glasbe ter ob tem rahlo brcale v njegov rdeč nahrbtnik, postavljen ob stolu.

„Dobro jutro, John!“ je rekla mama. „Vidim, da jutra nikoli ne bodo tvoj priljubljen del dneva. Po očeh ti vidim, da bi še spal. Vendar imamo še čas. Do šolskega avtobusa je 15 minut. Pridi in pozajtrkuj.”

Ko se je v radiu zaslišal znak za poročila ob sedmih, je mama utihnila. Moški glas je naznanil: „Zaradi požara v južni Kaliforniji je moralo na tisoče ljudi zapustiti svoje domove. Ukaz za zapustitev domov so izdali včeraj popoldan za mesto San Marcos, ki ga je prekril gost dim. Ogenj, ki pustoši od začetka prejšnjega tedna, je uničil skoraj 30.000 hektarov površin. Gasilci so povedali, da tako trdovratnega ognja še niso videli.”

„Koliko je 30.000 hektarov?” je s polnimi usti vprašal Matthew.

“No, to je približno 30.000 nogometnih igrišč!” je odgovoril John.

„Kako lahko zgori tako velika površina?” je vprašal Matthew.

„Ker veter širi ogenj v vse smeri,“ je rekla mama.

„In ker so drevesa, grmovje in trava zelo suhi, se ogenj širi z lahkoto in zelo hitro,” je dodal John.

Vas zanima, kako se zgodba konča? Naložite si našo publikacijo “Poglavje o hrani”, kjer ne boste našli samo razpleta zgodbe, temveč tudi navdihujoča vprašanja, navodila za odgovorno ravnanje, nadaljnje vire in veliko drugih stvari!

---

Problem št. 6:

Na svetu se zavrže tretj ina hrane

Skoraj tretjina hrane na svetu konča v odpadkih ali se izgubi. Potrošniki v industrializiranih državah vsako leto zavržejo skoraj toliko hrane (222 milijonov ton), kot se jo proizvede v podsaharski Afriki (230 milijonov ton). V Evropski uniji naj bi zavrgli okoli 89 milijonov ton hrane na leto. To pomeni, da se vsak teden vrže proč štiri obroke na osebo.

Zavržena hrana je težko razumljiv pojav v tistih delih sveta, kjer se še niso rešili okovov lakote. Še dandanes ena oseba od desetih nima dovolj hrane. Na prvi pogled je rešitev enostavna: dajmo odvečno hrano tistim, ki je nimajo, Vendar to ni dolgoročna rešitev, saj ne posega v samo bistvo problema. Zaradi zavržene hrane na eni strani in lakote na drugi, bi se morali vprašati, do kolikšne mere resnično cenimo hrano kot bistvo našega preživetja, in jo prenehati metati proč, saj v istem trenutku ko hrano zavržemo, nekje na drugem koncu sveta nekateri nimajo toliko, kot je potrebujejo.

Pojav zavržene hrane tudi težko razumejo v svetu z omejenimi naravnimi viri. Še posebno alarmantna je ugotovitev, da 30% ujetih morskih rib nikoli ne konča na naših krožnikih, čeprav količina rib v morju strmo pada. Tretjina zavržene hrane pomeni, da je bila zaman porabljena tretjina goriv, gnojil in vode za njeno proizvodnjo. To pomeni, da so bili krčenje gozdov, škoda, ki je nastala na sami zemlji in izpusti toplogrednih plinov, povezanih s proizvodnjo hrane, nepotrebni. Še huje. S tem, ko hrana konča v sežigalnicah namesto na kompostu, prihaja do še dodatnega onesnaževanja. Treba se je zamisliti nad tem, da mečemo proč dragocene vire za pridelavo hrane in povrhu tega s tem povzročamo dodatno onesnaževanje okolja in izpuste CO2 ter posledično segrevanje ozračja. V naslednji zgodbi se lahko seznanite s skritimi viri v hrani.

Bi radi izvedeli več? Na računalnik prenesite našo publikacijo “Poglavje o hrani” in odkrijte, kakšne zgodbe se skrivajo za našo hrano.