Zlato zrno
V Boliviji, latinskoameriški državi, se pokrajina hitro spreminja. Tam, kjer so nekoč kmetje pridelovali krompir, buče in pšenico, redili piščance in prašiče ter druge živali, lahko zdaj vidite le še velikanska polja enega samega pridelka: soje. V tej živahni, raznovrstni in gosto naseljeni pokrajini zdaj ni več človeške duše. Ljudi so nadomestili stroji, kot so velikanski traktorji in letala, ki z neba pršijo pesticide po poljih. Toda kaj nam bo toliko soje?
Pridelava soje je hitro naraščala, predvsem na začetku dvajsetega stoletja. V zadnjih 50 letih je proizvodnja soje narastla za skoraj 11-krat.
Industrijsko kmetijstvo uporablja težko mehanizacijo. Ta vrsta kmetijstva deluje izključno na velikanskih poljih, kjer raste samo ena vrsta pridelka. To imenujemo monokulturno kmetijstvo. Ali veste, zakaj ta vrsta kmetijstva povzroča velike probleme našemu okolju in biotski raznovrstnosti? Preberite naslednje zgodbe!
Soja je pomemben vir beljakovin, saj je količina beljakovin, ki jo dobite z enega hektara sojinih strokov, večja kot pri katerem koli drugem pridelku. Je vsestransko uporabna, kar pomeni, da jo lahko uporabljamo za veliko stvari: za hrano, krmo in gorivo.
Večina soje, več kot 75 odstotkov, se uporablja za krmo živali na kmetijah. Samo šest odstotkov je uporabijo za izdelke, ki jih neposredno uživamo, kot sta tofu in sojino mleko.