Preprečimo izgubo naše prihodnosti z ohranjanjem biotske raznovrstnosti Raznovrstnost

Zgodba:

Skrivnostna žival

Bilo je sredi popoldneva, ko je prva dežna kaplja padla na Terezino lice.

“O-oh … Hitro morava najti prostor, kjer se bova skrili pred nevihto …“

Le nekaj sekund pozneje je sivo nebo razparal svetel blisk. Tereza in Jana sta drveli po blatni poti, saj je dež dobesedno lil nanju. Njuni kolesi sta drseli po mokri zemlji. „Poglej! Tam! Kaj če bi vedrili tam?“ Jana je pokazala v smeri bele stavbe, ki je stala na ovinku. Nekaj metrov stran od stavbe sta zavonjali mokro seno in spoznali, da sta prišli do kmetije. Del ograje je bil odprt, in tam sta vstopili. Kolesi sta vrgli na tla in potisnili prva vrata, ki sta jih dosegli. Zrak v prostoru je bil topel in tla so bila mehka. Ko so se njune oči privadile na temo, sta se začeli spraševati, ali sanjata …

„Je to ovca ali pujs?“ je zamrmrala Jana. Nekaj trenutkov pozneje je dlakava žival, presenečena nad vsiljivkama, spustila zvok, zaradi katerega nista več dvomili …

„Pujs!“

Malo zatem je nekdo vstopil v hlev. Bila je visoka ženska v dežnem plašču, ki se jima je nasmihala.

„Pozdravljeni, mladi dami. Videla sem vaju, ko sta prihajali, zato sem pomislila, da bi želeli spiti vroč čaj, medtem ko čakata, da dež poneha. Pridita z menoj v kuhinjo.“ Jana in Tereza sta z veseljem sprejeli njeno povabilo. Stopili sta v kuhinjo, kjer se je vonj zeliščnega čaja mešal z vonjem tistega, kar se je peklo v pečici. Tiho sta sedli in upali, da bosta izvedeli kaj več o skrivnostnem pujsu, ki je bil videti kot ovca.

„Verjetno sta bili malo presenečeni, ko sta zagledali Rubby,“ je dejala kmetica.

„Rubby? … je tako ime pujsu?“ je vprašala Tereza.

„Ja, tako je,“ se je smejala gospa. „Rubby je pujs iz vrste mangalica. Ker večino časa živi zunaj, dobi volneno dlako kot ovca, še zlasti pozimi. Tej vrsti je grozilo izumrtje, vendar so jo rešili. Na Madžarskem so jo namreč znova začeli vzgajati.

„Izumrtje? Hočete reči, da bi lahko za vedno izginili? Kako je to sploh mogoče?“

Vas zanima, kako se zgodba konča? Naložite si našo publikacijo “Poglavje o hrani”, kjer ne boste našli samo razpleta zgodbe, temveč tudi navdihujoča vprašanja, navodila za odgovorno ravnanje, nadaljnje vire in veliko drugih stvari!

---

Problem št. 5:

S standardiziranjem hrane izgubl jamo vrste

Ko vstopimo v trgovino, smo obkroženi s polnimi policami različne hrane, ki včasih prihaja iz zelo oddaljenih držav. Vse to nam daje občutek, da je izbira velika in da imamo na voljo veliko raznovrstne hrane. Vendar pa je to lahko zavajajoče.

Agencija Združenih narodov za hrano, FAO, poroča, da se, čeprav je bilo do zdaj na svetu vzgojenih 7000 vrst rastlin, 75 odstotkov hrane proizvaja iz samo 12 vrst rastlin in petih vrst živali. 22 Za več kot 60 odstotkov vnosa energije 23 pri ljudeh so odgovorne štiri vrste rastlin: riž, pšenica, koruza in krompir. Ker je prehrana ljudi odvisna od relativno majhnega števila pridelkov, je ključnega pomena obdržati visoko genetsko raznovrstnost znotraj teh vrst. Toda FAO svari pred resnim problemom, pred izgubo velikega števila raznolikih vrst, kot je na primer pri pšenici (poznamo veliko različnih vrst pšenice, vendar jih pridelujemo čedalje manj).

V sto letih (1900-2000) se je po svetu izgubilo 75 odstotkov poljedelske biotske raznovrstnosti, ker so poljedelci opustili številne vrste, ki se prosto oprašujejo, in se čedalje bolj usmerjajo v komercialne hibridne vrste. 24 Le-te omogočajo večji donos, enotno velikost, videz ali okus. Zadovoljiti morajo tudi povpraševanje potrošnikov po cenejši hrani predvidljive kakovosti. 25 Toda slaba stran tega je, da gojijo manj raznolikih sort pšenice, paradižnika ali krompirja. Ta izguba zmanjšuje zmožnost, da bodo v prihodnosti pridelali dovolj hrane za človeštvo. V naslednji zgodbi boste spoznali, zakaj je agrokulturna biotska raznovrstnost pomembna.

Bi radi izvedeli več? Na računalnik prenesite našo publikacijo “Poglavje o hrani” in odkrijte, kakšne zgodbe se skrivajo za našo hrano.