Zgodba: 

Kaj so stisnili za moj pomarančni sok?

Lestev se je čedalje bolj pogrezala, ko je Eduardo polnil vrečo s pomarančami. Zdaj je stal dva metra nad tlemi in celo njegovo telo je bilo napeto, ko je skušal doseči oddaljeno vejo, polno sijočih sadežev. Z roko si je umaknil črne lase s čela. Pot mu je kapljal z obraza.

Z vrha lestve je 18-letni Eduardo z zadovoljnim nasmehom pogledal po majhni plantaži pomaranč. Čeprav je bilo delo zahtevno, je bil vesel, da je danes tukaj. Odkar se je pred dvema letoma pridružil gibanju za pravično trgovino, je bilo življenje zanj in njegovo mater veliko lažje. Zdaj sta imela dovolj denarja, da sta lahko najela hišico in dostojno živela. A pred nekaj leti ni bilo tako.

Eduardo se je spominjal, kako presunjen je bil na veliki plantaži pomaranč, kjer je takrat delal. Spomin na nesrečo je bil še vedno živ. Bilo je nekega novembrskega dne leta 2013. Ta dan je Eduarda zaradi vročine močno bolela glava. Čutil je, kako polna vreča sadja visi in boleče pritiska na njegovo ramo. Ura je bila pet popoldne in imel je samo še dve uri časa, da nabere 15 vreč pomaranč. Če bi nabral manj kot 60 vreč na dan, bi lahko izgubil službo. Vsaka vreča je tehtala najmanj 20 kilogramov in zanjo je dobil samo 0,15 ecra. Včasih, ko je cena pomarančnega soka padla, je dobil celo manj.

Vas zanima, kako se zgodba konča? Naložite si našo publikacijo “Poglavje o hrani”, kjer ne boste našli samo razpleta zgodbe, temveč tudi navdihujoča vprašanja, navodila za odgovorno ravnanje, nadaljnje vire in veliko drugih stvari!

Worker in an orange plantation - Brazil (photo: Christiliche Initative Romero)

Delavec na plantaži pomaranč – Brazilija. (photo: Christiliche Initative Romero)

 


Problem št. 4:

Naraščajoča razd al ja med prid elovalci in potrošniki

Za kolikšen odstotek hrane vemo, kje je bila pridelana, kdo jo je pridelal in kako? Čeprav je odgovor od primera do primera različen (razen če sami pridelujemo hrano), malo vemo o tem, kdo stoji za našo hrano. Razdalja med pridelovalci in potrošniki narašča. Ta razlika ni samo geografska, temveč je tudi posledica številnih akterjev (predelovalna industrija, trgovske znamke, trgovske verige itd.), ki so na poti med potrošniki in kmetijami.

Smallholder farmer in Burkina Faso. (photo: Aurèle Destrée)

Mali kmet v Burkina Fasu. (photo: Aurèle Destrée)

Ali lahko vemo, ali so pridelovalci in delavci v živilski industriji dobili pravično ceno za svoje izdelke? V Evropi je veliko kmetov opustilo kmetovanje, ker niso zaslužili dovolj. V razvijajočih se državah se morajo mali kmetje soočati z zelo težkimi razmerami, ki jih lahko privedejo do tega, da živijo v pomanjkanju in revščini. Za kmetovalce, delavce, ki delajo v velikih podjetjih, usmerjenih v izvoz (banane, čaj, kakav itd.), je delo večkrat nevarno in slabo plačano.

Bi radi izvedeli več? Na računalnik prenesite našo publikacijo “Poglavje o hrani” in odkrijte, kakšne zgodbe se skrivajo za našo hrano.